Prav lep pozdrav vsem skupaj dragi bralci in bralke nove “Sredine novičke”. Navedeni citat od Antony de Mello ima v sebi globoko sporočilnost. Osebno sem rabila nekaj časa, bila v tišini in se spraševala o “rudniku zlata”, ki ga nosim v sebi, pa se ga ne zavedam dovolj dobro. O mojem “rudniku zlata” vam zaupam več v samem nadaljevanju po uvodnih mislih.

Misel, ki jo dostikrat zasledimo v tematikah osebne rasti, nam  pravi takole: “Postani najboljša verzija sebe”.V sebi skriva nenehno delo na sebi, to je znotraj sebe, v naši duši, v našem srcu, to je na našem duhovnem nivoju.

Preden zaidemo v globine naše duhovnosti, vzamem v roke knjigo Janeza Štrosa (se že veselim njegove nove knjige, ki bo nekaj posebnega…..za našo dušo, srce, za iskanje in najdenje pristnega stika s seboj- in stika z dobroto posameznikovega srca, ki s svojim sponzorstvom pomaga polepšati življenjski vsak dan otrokom s posebnimi potrebami), z naslovom “Tudi ti si angel”. Le kje se mi  danes odpira knjiga, na kateri strani in kaj nam Janez Štros skozi pisano besedo želi danes sporočiti za našo “duhovno raven” ? Pa poglejmo:

“Oči ti pripovedujejo. Poglej in videl boš človeka, videl boš njegov nasmeh, njegov srečen obraz, slišal njegovo toplo besedo. Poglej, videl boš lepoto narave, začutil neizmerno hvaležnost, srce se bo napolnilo z ljubeznijo in srečo. Vse je polno življenja, miru in sreče.

Ste morda začutili skozi prebrano in začuteno misel pisatelja v sebi  “svoj rudnik zlata”? Pot do tega je dostikrat lahko kar naporna. Ko namreč delamo na osebni rasti, ko se začnemo srečevati sami s seboj, s svojimi senčnimi platmi naše osebnosti, to ni lahko. Lahko se ob teh spoznanjih ponovno “zasovražimo”  in naša slaba samopodoba o nas postane lahko še slabša.

Naučiti se moramo sprejemati sebe v lastni nepopolnosti in od tam naprej iskati prave rešitve.  Ljudje imamo različne osebne zgodbe, vsak človek je svet zase……Vsak izmed nas odreagira v takšnih situacijah unikatno. Globoko v sebi se zavedamo  duhovne razsežnosti, kjer lahko čutimo mir, razumevanje, sprejetost, ljubezen, na drugi strani pa živimo v materialnem svetu, kjer pa obstaja ljubezen -sovraštvo, dobro-slabo, obilje-revščina, razumevanje-prepir…Živimo v svetu dualnosti. Kako lahko uskladimo ta zunanji svet dualnosti z našim  duhovnim življenjem znotraj nas? Edini način je pot preko ljubezni do sebe in sveta, ob zavedanju, da znamo oz. se naučimo sprejeti vsako življenjsko situacijo, v kateri se znajdemo in da svet okoli nas sprejmemo, takšen kot je. Od tu naprej obstaja možnost našega osebnega in duhovnega razvoja v naše osebno in skupno dobro.

Če se ozremo na področje znanosti, to je na epigenetiko, kako nam ta veja znanosti odkriva, da je  od nas samih veliko odvisno, kako si oblikujemo svoje življenje, navade. Od nas je odvisno, ali spuščamo v svoj svet dobre misli, kvalitetne informacije, smo solidarni, čuteči, empatični do vsega ali v sebe vsrkavamo negativne misli, slabe novice……..Približno 30 do maksimalno 50% nosimo v sebi zapise v našem genomu iz preteklosti, ostalo je naša odgovornost. Nosimo odgovornost za svoje zdravje in s tem tudi, da smo si lahko različne bolezni kreirali sami skozi življenje.

Sprijaznenje z določeno situacijo, takšna kot je, še ne pomeni, da se temu tudi prepustimo. To pomeni globoko zaupanje, ljubezen in sprejemanje življenja in samega sebe ne glede na vse. To pomeni, da kot oseba sprejemam sebe, da vzpostavim stik s seboj, da spoznam svoj notranji “božanski” del sebe. Pri tem pridem do spoznanja, da je zdravo telo izraz tega mojega “božanskega” dela v meni. Dovolila sem bolezni, da se je razvila tam, kjer nisem dovolila, da bi se navzven izrazil moj notranji “božanski ” del sebe. V tej moji notranjosti se nahajata pravi in sleparski jaz, ki sem vam ga opisala v prejšnji “Sredini novički”. Tu je prostor, kjer smo dopustili, da se je zavrtel začarani krog (pravi in sleparski jaz).

Kako prekinemo začaran krog sovraštva do sebe?

Prepoznati moramo sleparja znotraj sebe  in si nehamo prizadevati, da bi ugajali drugim. To nehote lahko počnemo že od otroštva naprej in s tem zgubljamo stik s seboj, s svojim pravim jazom, s svojim duhovnim svetom.

Lahko si postavimo določena vprašanja:

  1. Podcenjujem samega sebe in počnem tisto, kar od mene pričakujejo določene avtoritete?
  2. Ali morda zaradi podcenjevanja čutim odpor do samega sebe?
  3. Kakšne vrste odpora doživljam ob takšnih dejanjih?
  4. Ali zavračam sam sebe, še preden to lahko stori kdo drug?
  5. Zaradi česa ostalega se še ne maram?
  6. Kaj storim v določeni situaciji sebi, kadar izgubim?

Ko si boste odgovorili na zgornja vprašanja, imate v rokah ključ, s katerim boste lahko odprli vrata, ki peljejo do samega bistva problema. Ta čustva potem tudi občutite. Kako ta čustva vplivajo na naše zdravje – o tem pa več v naslednji “Sredini novički”.

Ste morda sedaj že ugotovili, kje se v vas skriva “rudnik zlata” , le odkopati morate nekaj nekvalitetne  rude, jo odstraniti in zlato zasije v vsej svoji lepoti. Tako je tudi z našim duhovnim bogastvom, ki žarči navzven preko našega srca in našega celotnega bitja v svet.

Naj vam za današnji zaključek nekaj lepega prinese tudi sledeča prečudovita skladba z izjemnim sporočilnim besedilom.

Do naslednje srede srečno in blagoslovljeno v vsem.

Vaša Ida