Vse skupaj vas prav prisrčno pozdravljam. Obljubila sem vam preteklo sredo, da se bom v današnjem članku dotaknila ljubezni in mask. Beseda ljubezen ima mnogo  obrazov, veliko predstav. Lahko se piše z veliko ali malo začetnico. Za začetek želim z vami podeliti čudovit odlomek o ljubezni iz knjige izjemnega umetnika Janeza Štrosa z naslovom: Tudi ti si angel – Ko govori duša. Takole se pogovarja Janez  Štros s svojo dušo in pogovor  zapisuje na papir:

“Naj ti povem o darilu, ki ga vsi prejmemo ob rojstvu. Svet, ki mu osvetli pot, ki nas nikoli ne zapusti, nikoli ne odneha. Vedno jo postavimo na oder občudovanja, vedno jo pripovedujemo, kako neverjetna je. Vse kar želiš, je biti z njo. Vsak večer jo želiš v mislih, vsako jutro se zbuditi z njo. Poznaš vse njene skrivnosti, kaj ji je lepo, vse njene najlepše kraje, ki si jih želiš dotakniti, odtrgati, opraskati. Nič več ne želiš, le da bi delil, življenje, dom, družino, srečo prihodnost z njo. Ji lahko povedal, rad te imam. Da srce srcu ve, to je resnično. Ljubezen je to darilo. Z njo si dovolj močan, da odideš po poti, ki jo srečuješ, to je vse kar potrebuješ. Naj se vse ustavi, boš imel ljubezen ob sebi. 

Ob branju teh izjemno globokih misli Janeza Štrosa o ljubezni in na drugi strani prazničnem decembru, se mi nehote zastavlja sledeče vprašanje: “Kje vse današnji človek išče ljubezen in kako jo doživlja?”

Ljubezen z nivoja energetske medicine doživljamo kot občutek povezanosti z Bogom (Kreatorjem, Stvarnikom…) in vsem drugim. Imamo najprej Boga, ki se kaže v posamezniku. Doživljamo ga kot bistvo našega obstoja. To se na fizičnem nivoju nahaja v določenem predelu srca. Tem bolj smo povezani z Bogom zunaj nas, bolj smo povezani s svojim Bogom znotraj nas.

Ko je vzpostavljena povezava med individualnim Bogom znotraj nas in univerzalnim Bogom, smo lahko popolnoma varni in svobodni. Nekdo lahko to poimenuje tudi zavest, ki vse zna, vse ve.

Maskirani jaz in prekrita izvorna bolečina

V času, ko se rodimo, smo v svojem bistvu zelo močno povezani z duhovno modrostjo in lastno močjo. Ta povezanost z lastnim bistvom in preko nje z duhovno modrostjo in močjo nam daje občutek popolne varnosti. Ko dozorevamo  in se razvijamo, začne ta povezanost popuščati. V naš svet začnejo vstopati naši najbližji, okolica in nam začno pripovedovati, kaj je prav, kako se moramo obnašati, kaj je dobro, kaj je slabo.,, Podajajo nam različne nasvete, kako naj se odločamo.

Ko se začne rahljati ta povezanost z duhovno modrostjo in notranjo močjo, začnemo delovati  s funkcionalnim egom. Žal pa se tu zgodi sledeča situacija, ko ponotranjeni glasovi staršev nalogi nikoli niso kos. In tako se začne oblikovati “maskirani jaz”.

Maskirani jaz in svet okoli nas

Ker se bojimo, da nas svet  ne bo sprejel, se mu želimo prikazati v pozitivni  luči. Torej se svetu prikažemo v takšni maski, za katero smo prepričani, da je prava in da se počutimo varne. In tako poskuša ta “maskirani jaz” navezati stike z drugimi osebami, ker se mu tudi zdi, da je tako prav. Nima pa sposobnosti, da bi se lahko povezal na globljem nivoju, saj to pomeni stran od prave  človekove narave. “Maskirani jaz” žal namreč ne priznava naših različnih strahov in čustev.

Z  masko nikoli ne moremo doseči občutka notranje sigurnosti, ki si jo tako globoko želimo.  Pridemo do konfliktne situacije, saj pridemo do občutka, da goljufamo, ker venomer želimo dokazati svetu, da smo dobri, v resnici pa to ni vedno. Ta “poneverba” nas pelje do še večjega strahu. In znajdemo se v zanki strahov in nenehnega poneverjanja in sklenjen je začaran krog.

Kaj želimo z domnevno masko doseči?  Da se zavarujemo pred “sovražnim svetom” in mu dokažemo, da smo dobri. Glavni namen maske je namreč prenarejanje in zanikovanje, zavaruje jaz, kateremu ni potrebno prevzeti nobene odgovornosti za razna zla dejanja, dela, misli…. Z vidika maske sta bolečina in jeza izven obstoja naše osebnosti. Za vse, kar se dogaja slabega v življenju, je kriv vselej nekdo drug. To pomeni, da je tisti, ki trpi ali se jezi, vedno nekdo drug.

Kopica mask v našem življenjskem vsakdanu oblikuje svojevrstno maškarado. Naveličamo se nenehnega dokazovanja, da smo dobri, a v zunanjem svetu se želimo držati teh pravil. Ko pridemo do trenutka, da ne moremo več igrati, potem poskušamo dokazati, da imamo mi prav, ne pa drugi. V bistvu pa se nam upira, da moramo živeti po pravilih drugih.

Takšno početje jemlje veliko življenjske energije. Hočemo početi tisto, kar nam paše. Zaradi vseh teh navedenih dejavnikov zapademo v  utrujenost, jezo, apatičnost, v komunikaciji se pogovarjamo nepremišljeno, obtožujemo druge…Do drugih postajamo lahko tudi surovi. Energija, ki se skriva za našo masko, tako prihaja na dan in zaliva druge ljudi okoli nas. Pa žal tudi tega ne vidimo in gremo v ponovno dokazovanje sebe, da smo dobri v družbi. V nas  pa se dogaja še drug določen proces. Globoko v nas samih nam je takšno popuščanje lahko celo všeč, saj je za nas sproščanje energije olajšanje, a za okolico lahko zelo moteče. Možno je tudi, da se ne vedemo prištevno.

Del nas je lahko prav srečen, ko se naša negativna energija lahko razliva po drugih.  To imenujemo tudi negativni užitek, ki ima svoj izvor v nižjem jazu. O nižjem jazu pa bomo skupaj razmišljali naslednjo sredo, kateremu se bo pridružil tudi opis vloge višjega jaza v našem življenju. Za danes je informacij in razmišljanja dovolj.

Naprošam vas, da do naslednje srede malo  razmislite o svojem življenju in vaših maskah. Morda boste presenečeni nad svojimi ugotovitvami. Jaz sem bila nad svojimi.

Vse dobro in na snidenje naslednjo sredo.

Ida