Vse skupaj vas prav prisrčno pozdravljam na drugi dan novega leta. Upam, da ste vstopili v novo leto 2019 na način, ki vam je ustrezal in ste se ob tem tudi dobro počutili. Ko sem razmišljala, kaj si želim podeliti z vami v tej “sredini novički” na začetku novega leta v samem uvodu pred  njeno glavno temo, me je predramila pesem našega izjemnega slovenskega pesnika Toneta Pavčka. Vzemimo si nekaj minut za branje te pesmi. Naprošam vas, ko to pesem beremo,  ko jo poslušamo in slišimo, da  vsako njeno besedo  poskušamo začutiti skozi srce in dušo. Ob tem se  tudi zavedajmo bogastva našega slovenskega jezika, njegove zgodovine in posebej njegovega nastanka. Naslov te pesmi je “Popotnik”. Besedilo pa gre takole:

Ko hodiš, pojdi zmeraj do konca.

Spomladi do rožne cvetice, 

poleti do zrele pšenice,

jeseni do polne police,

pozimi do snežne kraljice,

v knjigi do zadnje vrstice, 

v življenju do prave resnice.

A če ne prideš ne prvič ne drugič 

do krova in pravega krova,

poskusi vnovič in zopet in znova.

Prav zanimivo bi bilo slišati vsakega izmed nas, kaj smo začutili v svojem notranjem svetu ob branju Pavčkove pesmi “Popotnik”. Ko sem sama nekajkrat prebrala to pesem, jo slišala v svojem srcu, sem začutila “po moje” sporočilo pesnika:” V življenju moram iskati pravo resnico življenja.”  Pa se ob tem čutenju srečam z mislijo o resnici, tokrat francoskega pesnika Edmonda Eugene Alexis Rostanda, ki nam sporoča takole :“Resnica je edina stvar, ki se ne more olepšati in brez katere se propade”,  izjemna modrost in kako življenjsko  resnična. Ste kdaj razmišljali o resnici na takšen način?  Jaz vam lahko zaupam, da nisem, a potem sem si  jo zapisala  v svojo dušo. Kaj se bo dogajalo “z resnico” v svetu v letu 2019, bomo videli, slišali, občutili… Kaj pa se bo dogajalo z nami, z našo resnico, pa moramo pogledati globoko v svojo notranjost. Torej  smo končno prišli do nadaljevanja vsebine pretekle “sredine novičke.”

Človek in njegov dualizem v življenju

Preden se srečamo z  dualizmom z vidika energetske medicine,  vam želim predstaviti, kako ima beseda dualizem v našem življenju različen pomen. Dodajam vam kopijo opisa besede “dualizem “iz Slovarja slovenskega knjižnega jezika (1970 – 1991) , Inštitut za slovenski jezik Franca Ramovša z RC SAZU:

dualízem  -zma m (ū) 1. knjiž. prisotnost dveh enakovrednih, enako pomembnih sestavin, dvojnost: za skladbo je značilen izrazit dualizem — romantična vsebina, podana v klasični obliki; moralni dualizem; psihofizični dualizem sveta 2. filoz. filozofska smer, ki trdi, da izhaja svet iz dveh enakovrednih počel: Aristotelov, Descartesov dualizem; kozmološki dualizem nazor, da sta obstajali na začetku dve prvotni počeli: dobro in zlo ◊ jur. dualizem kazenskih sankcij delitev kazenskih sankcij na kazni in varstvene ukrepe; lit. jezikovni dualizem teorija slovenskih ilircev, po kateri naj bi bila literatura za kmete pisana v slovenščini, za izobražence pa v ilirskem jeziku; ped. dualizem šolskega sistema značilnost šolskega sistema, ki ima dve neenaki možnosti šolanja; rel. krščanski dualizem ki priznava dvojnost v vesolju: Boga in svet, duha in materijo, dušo in telo; zgod. dualizem ureditev habsburške monarhije po letu 1867, ko se je razdelila na avstrijsko in ogrsko polovico s svojima ustavama in skupnim vladarjem ♪

Mar ni slovenski jezik resnično bogat in globoko pomenski?

Dotaknimo se našega vsakdana. V odnosih v svoji večji ali manjši meri izražamo svoje jedro. V praksi preprosto to pomeni, ko  nam določena življenjska področja ne delajo težav in smo z njimi zadovoljni, nam vse to kaže na dejstvo, da smo takrat povezani direktno s svojim jedrom, s svojim bistvom. Energije, ki neovirano izvirajo iz jedra, ustvarjajo velika dela. Sama osebno čutim to kot direkten stik s svojim božjim delcem, ki je povezan direktno z  Bogom, Kreatorjem…Te energije so izraz višjega jaza, s katerimi se rodimo in nikdar ne zgubijo  stika s svojim jedrom.

V našem življenjskem vsakdanu pa smo na preizkušnjah. Dostikrat ne pokažemo neposredno, koliko nam drugi pomenijo, kako jih imamo radi, kaj so tudi naša največja hrepenenja v življenju. Vse to prekrijemo, opremljamo jih z različnimi izrazi. Izražanje svojih občutij zadržujemo v tako imenovanih “razumnih mejah” ( te določajo ponotranjene glasove naših  staršev, vzgojiteljev…). Če pa se kdaj spozabimo, pa se prepustimo vodstvu te ustvarjalne sile. Če naredimo nenadno kakšno dobro dejanje ali je poseben izraz ljubezni, prijateljstva in še preden razmislimo o tem – takrat se izrazimo iz svojega bistva, iz svojega jedra. V teh trenutkih pride do tesnega stika in sprosti se ljubezen.

Potem pa se zgodi sledeče. Ker ne moremo prenašati veliko svetlobe in ljubezni, nam postane nerodno in se umaknemo, se zapremo vase. Od nekod se pojavi strah, kot da smo storili kaj narobe. To je “glas staršev, vzgojiteljev”, da ne bomo storili kaj narobe. Ta glas hoče prekriti jedro. Pod njim pa se skriva obramba. V resnici to za nas pomeni: ” Če ne boš prekinil te izvorne energije, boš lahko občutil tudi bolečino, pred katero te želim obvarovati. ” Tako prekinemo ta tok energije, ga skrijemo vase in zadušimo. In tako smo ponovno na “normalni” ravni “varnosti”, kjer pač ni prostora za naše lastne neumnosti.

Takšno je življenje človeka. Vseskozi nas na tej poti spremlja dvojnost odločitev, ne glede na življenjske okoliščine. Vsakokrat se odločamo, ali bomo pristali na uravnoteženo, varno življenje brez obramb in ga zares izživeli ali pa se odločimo za drugo možnost. Če se v življenju odločimo za drugo možnost, se odpovemo uravnoteženi življenjski izkušnji in  s tem blokiramo svojo življenjsko silo. Zavedamo se namreč, da če se prepustimo sproščujoči življenjsko sili, z njo sprostimo tudi staro bolečino, katere se bojimo. Enostavno se ne znamo spopasti z njo. Tako se ponovno zavarujemo z obrambo in gremo skozi življenje z zamaskirano podobo samega sebe. Ponotranjeni glasovi naših staršev, vzgojiteljev so vedno glasnejši in potem tonemo samo še vedno globlje. V sebi slišimo vprašanja: ” Kaj si misliš, da si Bog? Ali res misliš, da lahko spreminjaš stvari? Bodi realističen! Ljudje se ne spreminjajo. Sprijazni se s tem, kar imaš. Nikoli nisi znal ceniti sebe. ” Maska namreč obvladuje  človeka na mnogo načinov.  Tako nas maska prepriča, da ostanemo tam, kjer smo. Do določene mere nas lahko ta maska obvaruje trpljenja, na dolgi rok pa se trpljenje krepi in na koncu povzroča bolezen.

Bolezen je namreč samo posledica zapiranja stikov med nami in našim bistvom. V življenju pozabimo, kdo smo in živimo skladu  s tem pozabljanjem. Tako živimo življenje s svojo masko, s svojim nižjim jazom ter obrambnim sistemom. Potrebno je, da ponovno vzpostavimo ta stik med različnimi deli duševnosti in jedrom in živimo v skladu z njim.

Kot zatiramo svoje pozitivne energije, istočasno zatiramo tudi svojo ustvarjalnost in sposobnost za zdravo življenje in ohranjanje zdravja.

Naloga vsakega izmed nas je, da se povežemo s svojim jedrom in s tem pripomoremo k svojemu zdravju.

Ker je tematika današnje “sredine novičke” obširna in  se ne bere kot roman, temveč se ob njenem branju srečujemo s samim seboj, naj bo za danes dovolj. Naslednjo sredo se bomo  pobližje  spoznali  s tematiko o duhovnem smislu izvorne rane in o hrepenenju, ki nas pripelje do življenjske naloge.

Ob zaključku sestavljanja današnjega članka, sem vzela v roke drugo knjigo Janeza Štrosa z naslovom: Tudi ti si angel – žarek upanja. Odprla se mi je na strani, kjer je zapisana sledeča misel: “Kamorkoli se napotite, ne glede na vreme, vedno prinesite s se-boj svoje sonce. ”  

Ob razmišljanju zgornje misli, ob poslušanju, ko se rodi spontano dobrota direktno iz izvora,  srečno  do naslednje “sredine novičke”,  9. januarja 2019.

Vaša  Ida