Dragi bralci in bralke moje ” sredine novičke” – prav lepo vas pozdravljam v upanju, da vam je pretekli teden prinesel kaj lepega, novega……nasmeh, nove prijatelje, pomoč, izlet v prečudovito naravo, čas zase, nov izziv, ste naredili kaj dobrega za kogarkoli….Jaz imam  sedaj že reden ritual uvoda v pisanje “sredine novičke.” Dovolim si biti jaz, odvržem stran sledečo misel:” Kaj si pa bodo drugi mislili o meni?”  Vzamem v roke knjigo in se mi odpre na 56.strani. Naprošam vas. da se ustavite ob njej nekaj trenutkov in jo v sebi začutite. V njej piše sledeča misel. Nekaj vam želi  sporočiti:

Avantura življenja je učenje.

Namen življenja je rasti.

Narava življenja je spreminjati.

Skrivnost življenja je upati.

Lepota življenja je dati.

(TUDI TI SI ANGEL Žarek upanja, Janez Štros)

Izvorna rana in njen duhovni smoter

Torej gremo na skupno avanturo učenja. Kako nas pravzaprav zaznamuje naše rojstvo? Takrat smo bili močno povezani z duhovno modrostjo našega jedra. Vplivi okolja so nas začeli oddaljevati od te pristne povezanosti. Ta zgodnja povezanost med novorojenčkom in njegovim jedrom se odvija na podzavestnem nivoju. Povezave, ki jih razvijamo skozi življenje, pa se odvijajo na zavestnem nivoju. Ko odrastemo, se poskušamo povezati s svojim jedrom. Eni to storijo preje, drugi kasneje. Ustvarjamo zavestno zavedanje notranje božanskosti. Kot odrasli se potem  zavemo, da je v vsakem izmed nas božanska iskra, ki nas povezuje s Stvarnikom (Kreatorjem…)  S tem začnemo spoznavati, da smo soustvarjalci  življenja.

Slediti hrepenenju – pomeni “priti do življenjske naloge”

Prav gotovo si vsak izmed nas želi, hrepeni po tem, da bi znal razumeti v življenju, da bi se znal pravilno izraziti. To hrepenenje, ki ga čutimo v sebi, je naša notranja luč, ki pelje vsakega izmed nas po svoji evolucijski poti. To pa pomeni na osebni ravni posameznika, da se vsakdo izmed nas rodi z določeno življenjsko osebno nalogo. Da lahko pride do te realizacije, je potrebno, da pri sebi odpravimo blokade med zavestnim zavedanjem in  jedrom našega bistva.

Ko nam uspe odstraniti te blokade, se takrat v nas samih sprožijo ustvarjalne energije iz samega jedra. Le te najprej sprejmemo in jih potem delimo naprej z drugimi. Darovi, ki jih dajemo svetu, vsem nam omogočajo, da lahko izpolnimo svojo življenjsko nalogo oziroma svoje življenjsko poslanstvo.

Zanimivo je tudi sledeče dejstvo, da življenjsko nalogo dojamemo na osebnem nivoju šele takrat, ko iz svojega jedra popolnoma sprostimo svoje ustvarjalne energije. In dejansko vse to, kar želimo ustvariti na svetu, nam uspe le v tem primeru, ko sledimo  procesu osebne transformacije.

Vsak izmed nas je ranjen zdravilec

Verjetno se vam naslov odlomka zdi na prvi pogled nerazumljiv. Kaj to pomeni v našem življenju? V življenju se neradi odpovemo svojim “obrambam”. Neradi pokažemo, kaj je v nas, ne glede na to, ali je pozitivno ali pa negativno. V življenju smo prepričani, da imamo svoj edinstven položaj in da je naša bolečina takšna, da o njej ne moremo govoriti. Lažje govorimo o tujih bolečinah. Če samo vsi skupaj pomislimo na življenjski vsakdan, kako se nam to v resnici dogaja, sploh, ko postanemo pozorni. Tudi novice dostikrat raje beremo o drugih ljudeh, njihovih stiskah, svoje pa potlačimo ali zamolčimo. Razkrivanje lastne bolečine navzven terja svoj čas in veliko ljubezni.

Potrebno je v življenju, da damo drug drugemu dovolj prostora, časa  in veliko ljubezni. Prav naša notranja rana nas uči, kako je potrebno ljubiti – je naša največja učiteljica. Spoznati se moramo, kdo v resnici smo. Naše jedro bistva je prečudovito, pa čeprav je sedaj prekrito z plastmi bolečin in jeze.

Živimo v času, da je potrebno, da drug drugemu pomagamo deliti resnico svojega notranjega bistva, svojega jedra. Drug drugemu smo v življenju ranjen zdravilec. Naj bo za danes dovolj.

Ko sem razmišljala o zaključnem delu današnje “sredine novičke”, so mi skozi moje misli  šinile različne slike iz mojega življenja. Ustavila sem se v določenem trenutku svojega otroštva, ko sem kot deklica gledala še črno-beli slovenski mladinski film z naslovom: “Srečno,  Kekec.” Takrat sem Kekčevo pesem v filmu razumela drugače. Danes jo čutim v sebi iz popolnoma drugega zornega kota. Dodajam vam povezavo do Kekčeve pesmi v izvedbi otroškega pevskega zbora RTV Slovenije.

Moja želja je sledeča: ” Naj bo Slovenija Kekčeva dežela dobrih, nasmejanih, srčnih ljudi.”  Vsak izmed nas lahko doda svoj kamenček v mozaik kreacije življenja tukaj in zdaj. Naslednjo sredo se odločim za temo, ki jo bom začutila takrat, da jo delim z vami.

Do naslednje srede na snidenje in vse dobro. Pa vljudno vas vabim na mojo dvodnevno delavnico v živo.

Vaša Ida