Lep prisrčen pozdrav vsem skupaj. Angleški pregovor “Kjer je volja, je tudi pot” ste gotovo že večkrat slišali. Nosi pa v sebi globoko življenjsko sporočilo. S tem pregovorom sem vzela v roke knjigo in se mi je odprla na sledeči misli: “Leta so minevala, pa sem se še vedno boril s svojim odklonilnim odnosom pred neznanim. Počasi pa sem vendarle začel spoznavati svojo dušo.
Skozi slikanje sem jo spoznaval. Težko mi je bilo verjeti, da komuniciram s tem modrim notranjim glasom, spoznati, razumeti to notranjo izpoved. Jezik naše duše je ljubezen, ko odpiramo srce ljubezni, odpiramo srce duši. (Tudi ti si angel, Janez Štros 2018).
Mar ni zanimivo, kako iščemo poti v življenju, da izrazimo sebe, da najdemo stik s seboj, da imamo voljo, ki nas pripelje na pot, ki nas pelje do rešitve. Pripelje nas do zdravja in kvalitetnejšega življenja, kvalitetnejšega odnosa do sebe in drugih. Skozi zapisano misel Janeza Štrosa spoznamo primer, ko preko risanja slikar spoznava svojo dušo in njegova pot je postala pot dobrodelnosti, ki se odpira v širni svet, preko meja Slovenije.
“Kjer je volja, je tudi pot” velja tudi takrat, ko se znajdemo v težki situaciji, ko zbolimo in iščemo pot do zdravja. Naši notranji obrambni mehanizmi nas peljejo po svoji poti. Na začetku določene diagnoze oz. bolezni se nam zgodi, da zanikamo, kaj se z nami dogaja. V nas to pomeni določeno obrambo, da se pripravimo na soočenje z boleznijo. Problematično je lahko sploh v obdobju, ko je potrebno določeno agresivno zdravljenje. O tem se prizadeta oseba dostikrat ne želi pogovarjati o tem. Tovrstnega zanikovanja ne smemo obsojati, ker je čisto normalna oblika vedenja. Zanikovanje se nam lahko dogaja tudi na drugih področjih našega življenja.
Zanikovanje nas v življenju varuje pred tem, da bi uvideli tisto, česar še nismo pripravljeni občutiti ali sprejeti. Je neke vrste obrambni sistem, ki nam pomaga ohranjati našo zdravo pamet. Ko je naš sistem pripravljen, da smo potem kos določeni situaciji, zanikovanje ni več potrebno. Če dolgo zanikujemo, so pa posledice lahko zelo močne na samem tudi fizičnem zdravju. Pomembno je, da imamo v tej fazi okrog sebe ljudi, ki nam bodo lahko dali svojo ljubezen. S tem bomo tudi aktivirali ljubezen do sebe.
Za vsakim zanikanjem se namreč skriva strah pred postopki, s katerimi se bo potrebno soočiti in jih tudi prestati. Dostikrat so naši strahovi brez vsake utemeljitve, a so kljub temu zelo močni in tudi resnični. Tovrstne strahove si moramo priznati in se z njimi tudi soočiti. Faza zanikovanja se dostikrat odvija tako pred samim soočenjem z boleznijo, kot v sami fazi zdravljenja. Izrednega pomena je, da se o svojih bojaznih pogovarjamo z drugimi osebami. To nam omogoča transformacijo. Potem se pa zgodi naslednja faza, ko se bojazen oz. strah transformira v jezo. V fazi jeze se začnemo spraševati: ” Pa zakaj ravno meni se to dogaja?” Če tovrstno jezo širimo v našo okolico, med prijatelje, svoje najbližje, jih nehote žalostimo, zbujamo jim slabo vest. Ta jeza je neka vmesna faza. Jo je potrebno razumeti, saj se namreč spremeni z boleznijo naše vsakdanje življenje, mnogo lahko ostane nepostorjenega ali pa ne moremo početi stvari, ki jih počnejo lahko drugi. Vsak se namreč v fazi zdravljenja sreča z jezo. Seveda se vsak človek odziva drugače.
Osebno se mi zdi zelo pomembno, da poznamo faze, čez katere gre oseba, ki ima težko diagnozo. Tako lahko lažje razumemo sebe, če se nam to zgodi v našem življenju ali pa laže razumemo in pomagamo drugim.
Za danes bodi dovolj. To je težka tematika in je prav, da jo osvajamo počasi in temeljito. Naslednjič se bomo dotaknili še ostalih faz, ki se dogajajo skozi zdravljenje do ozdravitve.
Današnjo “sredino novičko” pa zaključujem s pesmijo Vlada Kreslina, ki jo je zapel na pogrebni slovesnosti našega bivšega predsednika dr. Janeza Drnovška. Ta pesem ima globoko sporočilo za naše življenje tukaj in zdaj.
Samo besedilo pa se glasi takole:
Vsak si želi
Vsak si želi, da preživel bi svoj čas
korektno, kar se da.
Čim več stoje, ubrano in na glas,
z nasmehom vsaj za dva.
Brez bolečin in brez ponižanja,
tesnobe, preden se zdani,
brez prepogostega zatiskanja oči!
Vsak si želi prehoditi pot
elegantno, kar se da.
Da zmeraj vedel bi,
kam gre se in do kod,
brez opotekanja.
Da vsak pogled prišel bi iz srca
s pravico, da se kdaj zardi
brez sprenevedanja in skrivanja,
da si to, kar si.
Vsak si želi, da bi kdaj ustavil čas,
da bi poboljšal svet,
bi ne prehitro in ne prenaglas
pobožal kakšen cvet.
Vsak od nas je v odhajanju,
v perspektivi smo vsi šli,
sonce pa je ob zahajanju,
kot mi,
majhno kot mi.
Srečno do naslednje “sredine novičke” čez teden dni.
Vaša Ida