Vse skupaj vas prav lepo pozdravljam. Kako hitro je čas naokoli. Naslov današnje  “Sredine novičke”  lahko zveni po vsebini zelo skrivnostno. Skozi različne oblike ljubezni v življenjskem vsakdanu pridemo do mnogih spoznanj. Nekatera so nam bolj všeč, druga manj, nekatera  spoznanja pa zaradi “cone udobja” raje zakrijemo, jih potlačimo, kar ima potem za posledico naš način odnosov do okolja, v katerem živimo. Kolikokrat v življenju se vprašamo:” Kakšna je najkrajša pot v zdravje?” So to zdravila, terapevti ali kaj drugega?

Preden vas popeljem z mislimi v današnjo tematiko, kot vsako sredo, vzamem v roke knjigo  Janeza Štrosa :“Tudi ti si angel”. Le kje se mi je odprla danes? Pa poglejmo. Misel nam pripoveduje o sledečem:

“Duša moja, kje si skrita. Skrila svoj obraz, kje čakaš na ta svet mavričnih oblik. Duša moja, močna si, čvrsta. Upiraš se vsem viharjem, vsem neurjem, vseeno si skrita. Vem, da si tu nekje, čutim te…. Bi zaplesala, duša moja, ples v neskončnost. Bi razširila krila, ki naju odnesejo daleč v mavrični svet. Ko tako sam sedim, pa vem, da nisem sam, šepetaš. Življenje je ples mavrice, predstava brez konca.”

Mar ni čudovito sporočilo, ki nam ga prinaša pisatelj in umetnik Janez Štros v pisani besedi? Življenje je ples mavrice. Mar  ni ta mavrica povezana z našim počutjem, z našimi čustvi? Osebno čutim, da je.  Iz vsakodnevnega življenja vemo, da je vsak izmed nas najprej sam svoj zdravnik, potem išče dalje.

Najkrajša pot do zdravja pelje preko pozitivnega čustvenega odnosa do sebe. Tu pa nas čaka dostikrat še kar nekaj dela. Zgodi se namreč, da človek ni sposoben sam sebe sprejeti takšnega, kot v resnici je. Poglejmo na primer občutje krivde. To ne pomeni čisto nič drugega kot odpor do položaja, v katerem smo se znašli in nam kaže, da se v danem trenutku ne želimo sprejeti takšne kot smo. Torej nas mučijo določena občutja krivde zaradi nečesa, kar smo storili  ali pa nečesa, kar nismo storili in razmišljamo, kako bi vse popravili ali pa se ponovno kaznujemo z občutji lastne krivde, saj naša dejanja niso znamenje naše integritete.

V praksi dostikrat lažje negujemo občutek krivde, kot pa da storimo tisto, kar potrjuje našo integriteto. Bojimo se tistega, kar moramo v bistvu narediti. Ne moremo se soočiti s strahom. Tako občutek krivde prekrije strah, a istočasno se prebudi samozaničevanje. Velik problem je pri ljudeh sovraštvo do samega sebe, ki ga nikoli niso občutili, ga zaznali ali ga celo zanikujejo.  V današnji besedni terminologiji uporabljamo in pišemo izraz “nizko samospoštovanje “. V vsakem človeku se dogaja boj med samospoštovanjem in prikritim sovraštvom do sebe. Vsak človek namreč poskuša bit v nečem izjemen in s tem želi pokazati svojo lastno vrednost. Tega se mnogokrat sploh ne zavedamo, izhaja iz naše podzavesti. Tu gre lahko za preskromno ali pa pretirano ambicioznost. Prizadevamo si na nekem nivoju, da bi dosegli standarde, ki smo si jih postavili v otroštvu. Ko to dosežemo, nas začnejo zanimati novi standardi.

Našo lastno vrednost merimo po tem, kar pričakujemo dejansko od sebe. Dostikrat zahtevamo neuresničljivo popolnost. Ko pa tem merilom ne ustrezamo, se znamo začeti obsojati in zaničevati. Od sebe potem zahtevamo neskončen spisek naših dosežkov. Ko pa nam uspe kaj doseči, se za to ne zmenimo več in naše dosedanje rezultate podcenjujemo. Takoj se obrnemo naprej na naslednjo oviro, ki jo moramo premagati. Nehote nam zmanjka časa, da bi se za nekaj časa ustavili ob doseženem, si čestitali in prišli do ugotovitve, kaj smo se novega naučili na poti do doseženega zastavljenega cilja. Ni nam mar za darila, ki smo si jih zaslužili ali z njimi na tej poti obsipavali druge.

Vprašajte skladatelja, ali bo z vsem žarom poslušal svojo glasbeno stvaritev brez lastnega komentarja, kje bi bila skladba lahko še boljša?  Nekateri ljudje si zato ne prizadevajo za nič. Čeprav poznajo nesmisel tovrstne igre, se jo v življenju nočejo igrati.  Žal pa zaradi tega s tem v sebi ubijajo svojo življenjsko energijo, energijo ustvarjalnosti in včasih tudi svoje telo.  Za vsem celotnim prizadevanjem  se skrivata dve ravni vzrokov. To sta sovraštvo do sebe na psihološki ravni in druga, ki je globja pa je sovraštvo do sebe na duhovni ravni. O vsem tem pa več v naslednji “Sredini novički”.

Kot ponavadi, bom tudi današnjo “Sredino novičko” zaključila z eno simpatično pesmijo z lepim končnim sporočilom. Prisluhnite ji!

Do naslednjič srečno in dobro v vsem!

Vaša Ida