Pa smo pri nadaljevanju vsebine prejšnje “Sredine novičke”. Citat Paula Coelha še kako sodi v današnjo vsebino, ko bomo odkrivali vzroke sovraštva do sebe na psihološki  ravni.

Knjiga Janeza Štrosa z naslovom “Tudi ti si angel”, se mi je danes odprla na zanimivi strani. Če si to vsebino preberete večkrat, vam bo vsakič povedano nekaj novega. Bodite pozorni na občutke, na svojo notranjost, kaj se dogaja z vašimi tihimi samogovori, ste uspeli ustaviti misli, ki vam nenehno rojijo po glavi……Ustavite čas in se posvetite samo sebi. Pisatelj nam skozi pisano besedo pripoveduje globine lastnega čutenja….Kako pa je z vami in vašo globino čutenja? Takole pravi pisatelj: “Duša pozna zgodbe, ki jih težko razumemo. Ko spustimo to nekaj v dušo, v srce, je to kot da poslušamo pesem, ki odgovarja na naše sanje.

Tam obstaja mir, tam se povežejo um, srce in duša. V tej globini brezkončnega prostora vse obmiruje. Obstaja čas med vdihom in izdihom, pogled iz kota očesa. Pogled na tišino jezera, niti sapica vetra ga ne zmoti. Potem, ena sama kapljica, ki pade na sredino jezera, rodi val, ki počasi potuje in se razširi do kroga ob obali. Le trenutek, majcena kapljica spremeni mir, tišino v kaos.”

Vam je zanimivo, ko spoznavate sebe skozi notranja občutja, morda svoje notranje misli ???? Ali pa žal tudi ne…..

Naj vam  spomin seže v vašo mladost. Se spomnite kakšnega dogodka iz ranega otroštva, ko ste bili nezadovoljni s seboj, kadar niste nečesa zmogli sami ali pa vam je naročil kdo od starejših?

Občutek pri otrocih,  kaj je mogoče, je  zelo nezanesljiv. Se pa vsak izmed nas zaveda, da se je rodil poln brezpogojne ljubezni do drugih. Tako vsem okrog sebe želi, da bi bili srečni in napolnjeni z ljubeznijo. Od oseb, s katerimi živimo, pričakujemo brezpogojno ljubezen. Naše življenje pa se dostikrat odvija drugače.

Kadar otrok zazna pri starejših negativna čustva, le ta njega prestrašijo. Takrat, ko  so odrasli jezni ali pa ko otrok pokaže negativna čustva, ga starši oz. vzgojitelji hitro premagajo. To se zgodi žal tudi takrat, ko so otrokova  negativna čustva na mestu. Tako se majhen otrok ob takšni premoči odraslih počuti življenjsko ogroženega, zato drugič svoj odziv na  dogajanje rajši že v sami kali zatre. Otrok ima res veliko dela. Najprej mora zatirati  svoje upravičene čustvene reakcije, potem se mora učiti sprejemanja, da se vsi v družini ali v okolju v katerem raste, nimajo vedno radi, včasih  sovražijo drug drugega ali se  celo bojijo. Zato otrok sprejme najbolj radikalno odločitev v danem trenutku. Pred vsem tistim, kar njega boli, preprosto zapre oči in začne igrati vlogo, da je vse v najlepšem redu. Tako začne majhen otrok zanikovati svoja lastna občutja in tako vara tudi sam sebe. In svoje negativno vse potlači v podzavest. V najtežjih situacijah pride celo do izbrisa spomina. Poznam osebe, ki so enostavne imele izbris spomina iz ranega otroštva, ker je bilo prehudo.

Čim pogostoje pri sebi in drugih zanikujemo svoja občutja,  smo vedno bolj neiskreni do sebe in tako se posledično oddaljujemo tudi od izvornega nagnjenja k brezpogojni ljubezni. Čim bolj se trudimo igrati vlogo, da je vse v najlepšem redu, občutimo v sebi vedno večjo nemoč in se nehote sami spreminjamo v sleparja, saj slepimo sebe s tem, da nismo tisto, kar dejansko smo v resnici. Prava resnica pa je, da hrepenimo globoko v sebi po ljubezni in jo tudi pričakujemo. Na eni strani si vedno bolj prizadevamo za ljubezen in ko nam to vedno manj uspeva ali pa sploh ne, imamo vedno manj radi sebe.

Ko končno majhnemu otroku nekaj uspe, ko prejme pohvalo in je deležen podpore, on čuti, da ni prejel ljubezni temveč pohvalo. Pohvala in ljubezen pa sta različna pojma. Otrok si vedno bolj prizadeva in ko ponovno prejme pohvalo, jo prejme sleparski otrok znotraj otroka. Tako sleparski otrok prekrije resničnega otroka in  vsakokrat otrokova “duša” prejme sporočilo ob prejeti pohvali, da resnični otrok znotraj sebe ni nič vreden. To, kar potrebujemo, je ljubezen. In prav te ljubezni ne moremo dobiti. In tako se  nikoli ne naučimo ljubezni do sebe. In celo pozabimo, kdo v resnici smo.

Resnična potreba po tem, da bi bili “resničen otrok” znotraj nas, ne pa slepar, ki je deležen ljubezni in priznanj, tako ni nikoli izpolnjena. In ta začarani krog se potem žal dostikrat nadaljuje tudi v odrasli dobi.

Vzemite si čas za sebe in pojdite v mislih nazaj v otroštvo. Lahko boste marsikaj odkrili. Za danes naj bo dovolj te vsebine.  Prav je, da jo  v miru preberemo, se poglobimo v sebe, se spoznavamo s svojimi globinami občutij in čustev. Ko začnemo ozdravljati v sebi svojega “ranjenega otroka”, se začne proces ozdravljanja in dokončne ozdravitve. Naslednjo sredo se bomo dotaknili in pogledali vzroke sovraštva na duhovnem nivoju do sebe.

Za zaključek, kot ponavadi, pa nekaj za sprostitev. Besedilo pesmi vam bo povedalo marsikaj.

“Ste tisto, kar preprosto verjamete, da ste. ” (Paulo Coelho)

Do naslednje srede srečno in blagoslovljeno v vsem.

Vaša Ida